Savić: »Upam, da bomo kmalu spet igrali. Povečati bi si želel število zadetkov.«

Stefan Savić je v letošnji sezoni Prve lige telekom Slovenije odigral vseh 25 krogov ter pri tem na igrišču zbral 1.940 minut. Vpisal pa je tudi 4 zadetke in 2 asistenci. V dveh sezonah je z Olimpijo osvojil tri naslove, 2 pokalna in 1 naslov državnih prvakov. Kot pravi sam zdaj v njegovi tretji sezoni pri Olimpiji, upa še na četrto lovoriko.

Avstrija, Hrvaška, Nizozemska in Slovenija so države, v katerih si v svoji karieri igral nogomet. Katere so glavne razlike, ki si jih opazil med ligami in nasploh v kulturi posamezne države?
»Mislim, da se v vsaki državi igra drugačen stil nogometa. Na Nizozemskem je občutek za nogometaša najboljši, saj so stadioni veliki in vedno polni. Vsak igralec pa si želi igrati pred polnimi tribunami. Prav tako so razlike med ljudmi. Na primer na Balkanu soigralci večkrat po treningu gredo skupaj na kavo ali kosilu, medtem ko v Avstriji ali na Nizozemskem ni takšnih navad. Po treningu se namreč vsi odpravijo domov.«

Se morda spomniš srečanja s svojim soimenjakom Stefanom Savićem kmalu po prihodu v Olimpijo?
»Seveda se še spomnim. Bil sem zelo presenečen in sprva sploh nisem mogel verjeti, da imava isto ime (smeh). Srečanje z njim je lep spomin. Vsekakor je vsako srečanje z navijačem posebno.«

V letošnji sezoni si 4-krat zatresel mrežo nasprotnikov in verjamemo, da se bo v primeru nadaljevanja sezone število še povečalo. Je v spominu ostala kakšna priložnost, kjer je bil zadetek blizu, a na koncu ni uspelo, mogoče obetavna akcija?
»Upam, da bomo kmalu spet igrali. Pavza je res že dolga, in če se bo prvenstvo nadaljevalo, upam, da osvojimo naslov državnih prvakov. Sočasno upam, da se nihče ne poškoduje. Ja, povečati bi si želel število zadetkov in tudi tako pomagati ekipi. Spominjam pa se priložnosti proti Rudarju, ko je Mario Jurčević podal in sem streljal z glavo. Takrat mislim, da se je žoga dotaknila vratnice. Po tekmi običajno pogledam priložnosti, ki sem jih imel in nato naslednjič poskušam doseči več. A kot pravijo, kar je bilo, je bilo. Pripraviš se za naslednjo tekmo.«

Po kom si se zgledoval kot mlajši igralec in zakaj?
»Kot otrok sem začel igrati nogomet in še do danes je ta ljubezen do nogometa prisotna. V otroštvu mi je najljubši igralec bil Zinedine Zidane. Preprosto, ker je bil takrat najboljši.«

Treningi trenutno potekajo malo drugače. Kako si se sam prilagodil na situacijo?
»V tem času sem bil v Salzburgu z družino. Imam brata, ki prav tako igra nogomet, tako da sva vsak dan trenirala skupaj. Nisem tip osebe, ki bi mu bili takšni treningi najljubši. Edino, kar sem lahko počel, je bil tek in vaje za moč. Veliko lepše mi je na igrišču z žogo, zato upam, da se bodo te razmere čim prej umirile, da se bo vse skupaj končalo, da bomo spet lahko normalno zaživeli in da bomo letos ponovno skupaj slavili naslov državnih prvakov.«

#verjamemvzmaje #ostanidoma