Brane Oblak: Maribor ima eno dobro stvar…

Branko Oblak se je Olimpiji pridružil leta 1965. Dve leti je igral za mladince, potem pa je potrkal na vrata članskega moštva. Hitro je postal eden izmed najboljših igralcev Olimpije, zato njegova prestopa v Hajduk in kasneje v Nemčijo nista presenetila nikogar. Danes velja za najboljšega slovenskega nogometaša vseh časov. Za našo spletno stran je spregovoril pred prvim večnim derbijem v novi sezoni.

Kaj Branko Oblak počne zdaj?
Pred kratkim sem prišel iz Španije, kjer sem v 23 dneh prehodil 817 kilometrov. Nekateri potrebujejo več časa, a jaz in moja žena sva odlično pripravljena. Ne gledam dnevnika, ne razmišljam o politiki, ne živciram se. Potrebujem popoln odklop in to je idealen način, da mi to uspe. Še vedno si rad pogledam kakšno dobro nogometno tekmo, vedno bo tako. Človeka ne moreš spremeniti.

Pravijo, da je prva ljubezen vedno nekaj posebnega. Tako je tudi z vami in Olimpijo.
Olimpija je vedno bil in vedno bo moj klub. Velikokrat sem jezen na Olimpijo, ker je to klub z izjemnim potencialom. Verjamem v to, da bo nekoč prva v regiji, a bo za to potrebno delo na dolgi rok. Klub ima odlične pogoje, fantastičen stadion, ogromno navijačev. Vse, kar potrebuje za to, da postane velik klub.

V Olimpijo ste prišli iz Svobode, s katero ste takrat osvojili mladinsko prvenstvo.
Dve leti pri Olimpiji sem najprej igral za mladince. Pripeljal me je starejši brat, ki je bil v Olimpiji še pred mano. Predal me je zdaj že pokojnemu Nedeljku Gugolju, ki je bil najboljši trener, s katerim sem kdaj delal. Prvi gol sem dosegel proti Partizanu, pa tudi zadnjega osem let kasneje.

Posebna zgodba se je odvila ob vašem prestopu na Poljud.
Hajduku sem dosegel dva gola sredi Splita. Tedanji predsednik Olimpije je imel vikend na Hvaru, ni me želel prodati, a se je bal, da mu bodo vikend porušili, zato me je prodal v Split. Smešna zgodba. Odškodnina je znašala 150 tisoč mark, jaz pa sem zaslužil 25 tisočakov. Nisem vedel, kam z denarjem, Olimpija pa je dobila še dva igralca in trenerja.

Najboljši igralec, ki je zaigral v zeleno-belem dresu?
Največji, ki je kadarkoli igral za Olimpijo, je Robert Prosinečki. Njemu sem oprostil vse. Nekoč sem ga zalotil med tem, ko je kadil cigareto, on jo je skril v žep, češ da jaz ne bi videl. Kako ne bi videl, če se mu je kadilo iz žepa. Rekel sem mu “ti si Robert Prosinečki, delaj kar hočeš”.

Po odličnih igrah v dresu Hajduka in jugoslovanske reprezentance ste imeli ogromno snubcev. Lahko bi šli v Anglijo ali Španijo, pa ste se odločili za odhod v Nemčijo.
Želel sem v Anglijo. Oboževal sem Bobbyja Charltona. Žal, kljub temu, da sta se zame zanimala oba Manchestra, nisem nikoli zaigral na Otoku. Do 27. leta tako ali tako nisem mogel v tujino, potem pa so se vse poti odprle. Zabil sem tisti izjemen gol angleški reprezentanci, zato so me hoteli na vsak način. Poglejte si na internetu, če še niste videli. Tudi Real, Sevilla in Atletico Madrid so me hoteli. Vse je propadlo, ker do takrat še nisem služil vojaškega roka. Moral sem v vojsko in počakati še eno leto. Crvena zvezda mi ni dovolila trenirati z njihovim moštvom, zato sem v vojski poiskal zid in “nabijal” žogo ter sam treniral. Po končanem služenju se je oglasil Schalke in tako sem prestopil v Nemčijo.

S katerim igralcem ste najraje igrali?
Oboževal sem igranje z Danilom Popivodo. Velik človek, odličen igralec, predvsem pa inteligenten. Vedno je vedel, kam mu bom podal. Če ga ni bilo tam, jih je slišal od mene. Vedel je, da če hoče doseči gol, mora slediti mojim žogam. Imel sem ga “naštudiranega” na pamet.

Leta 1974 je prišlo do zanimivega konflikta v dresu jugoslovanske reprezentance.
Igrali smo proti Zairju. Dragan Džajić je s prostega strela dosegel gol za vodstvo, nekaj minut kasneje pa nam je sodnik dosodil nov prosti strel s praktično identičnega položaja. Džajić si je nastavil žogo, jaz pa sem samo pritekel in jo udaril v sam zgornji kot. 2:0, pogovarjala pa se nisva več kot pol leta.

Še vedno spremljate Olimpijo ? Kako bi ocenili trenutno stanje?
Sezono so začeli odlično. Končno se mi zdi, da bi lahko gledali takšen nogomet kot v sezoni, ko sta blestela Šporar in Henty. Igor Bišćan je bil izjemen igralec, kot trener je še nedokazan, a zaenkrat deluje odličen. Upajmo, da bo tako nadaljeval. Potreboval bo mir in zaupanje.

Kako so v vaših časih izgledali derbiji z Mariborom? Je bilo čutiti takšen naboj, kot danes?
Maribor je bil vedno v drugi ligi, zato smo igrali samo prijateljske tekme. Jaz nisem razumel, zakaj so nas tako sovražili. Ob vsakem prihodu v Maribor, že pri mladincih, smo se stepli. Ne samo na tekmi, tudi po tekmi. Vedno. Niso nas marali, nikoli mi ni bilo jasno, zakaj. Do neke mere je rivalstvo v redu, ampak sovraštvo ne spada v nogomet. Ko sem zaključeval svojo kariero so me hecali in spraševali, če bi prišel igrati v Maribor. Dejal sem, da imajo v Mariboru samo eno dobro stvar – avtocesto za Ljubljano. Takrat smo prekinili vse stike.