Vili Ameršek

Leta 1948 rojeni Zasavec je eden tistih nogometašev, ki so prispevali gromozanski delež k temu, da je Olimpija danes to, kar je – velikan. Nogometaš iz Trbovlja je večji del kariere preživel v zeleno-belem dresu. Izjema je obdobje med letoma 1976 in 1979, ko je v Franciji igral za Angers. Skupno gledano je za Olimpijo odigral kar 432 tekem; nihče v zgodovini kluba iz Ljubljane jih ni več. Prav tako se je med strelce vpisal 106-krat, kar ga na večni lestvici najboljših strelcev Olimpije uvršča na drugo mesto. Le Zoran Ubavic je zabil več golov. Vili Ameršek, elegantni ofenzivni vezist z izjemno izpiljeno tehniko, je v dresu Olimpije preživel kar 16 sezon, največ med vsemi, ki so kdajkoli igrali za zmaje. Bil je tudi klubski kapetan in v vseh pogledih eden največjih nogometašev v zgodovini Olimpije.

432 tekem, 106 golov

Tone Rožič

Kar je bil Paolo Maldini za AC Milan, je bil Tone Rožič za Olimpijo. Že res, da ni igral kot branilec, marveč kot napadalec, je pa zato celotno kariero, in mladinsko in člansko, preživel med zmaji. Fant iz Novih Jarš je Olimpiji ostal zvest tudi tedaj, ko ga je kot enega najboljših nogometašev v Jugoslaviji v svoje vrste želela zvabiti kultna Crvena zvezda. Kako dober je bil, pove tudi dejstvo, da je bil tako kadetski kot tudi mladinski jugoslovanski reprezentant. Igral je v finalu mladinskega in tudi članskega pokala Jugoslavije. Članski dres Olimpije je nosil dolgih 14 sezon, v tem pogledu ga je presegel le Vili Ameršek. V zgodovini Olimpije je bilo malo tako zvestih nogometašev, kot je bil Tone Rožič, ki bi lahko večkrat odšel iz Ljubljane, a tega nikdar ni storil. Po koncu kariere se je umaknil iz javnosti, sicer treniral mlade nogometaše pri NK Šmartno, a se k Olimpiji nikdar ni vrnil. Razen kot gledalec. Tone Rožič je leta 2011 za posledicami hude bolezni preminil v 60. letu starosti.

385 tekem, 68 golov

Zoran Ubavić

Sin vojaškega oficirja je prve nogometne korake naredil v Celju, kjer se je tudi rodil, a se že kot rosno mlad preselil v Ljubljano. Tam je sprva igral za Slovan, se kasneje preselil k Olimpiji in se hitro dokazal kot eden najbolj nadarjenih slovenskih mladih nogometašev. V članskem moštvu je debitiral še v času nekdanje Jugoslavije, med drugim igral tudi v prvi »jugo« ligi, po osamosvojitvi pa je hitro postal eden najbolj učinkovitih napadalcev v deželici na sončni strani Alp. Kralj kazenskega prostora je bil nočna mora za branilce in vratarje nasprotnih ekip. V 1. SNL je odigral 149 tekem in zabil kar 82 golov, od tega 29 v prvi sezoni prvenstva samostojne Slovenije. Tedaj je bil najboljši strelec lige, prav tako kasneje nihče v eni sezoni ni dosegel več golov. Skupno gledano je njegova statistika v dresu Olimpije 283 nastopov in kar 167 zadetkov. Je najboljši strelec zmajev vseh časov, klubu je pomagal tudi med vračanjem iz pete nazaj v prvo ligo. Zoran Ubavić je leta 2015 preminil v 51. letu starosti.

283 tekem, 167 golov

Branko Oblak

Eden najboljših slovenskih nogometašev vseh časov, eden najboljših nogometašev Olimpije vseh časov in klubska legenda v vseh možnih pogledih. Branko Oblak, po nogometni izobrazbi vezist, je dres Olimpije nosil osem sezon in pustil pečat, kakršnega so le redki. Med drugim je v zgodovino zapisal kot edini najstnik, ki je na tekmah Olimpije v prvi jugoslovanski ligi debitiral z zadetkom. Debitiral je leta 1965 pod vodstvom Branka Elsnerja, danes pa se lahko pohvali, da je eden redkih igralcev Olimpije, ki so v svoji karieri zabili gole Hajduku, Partizanu, Crveni zvezdi in Mariboru. Od Olimpije se je poslovil leta 1973 in podpisal za Hajduk, kjer pa je ostal le dve leti. V Nemčiji je igral tudi za Schalke in Bayern, s slednjim je bil državni prvak, kariero pa končal v avstrijskih ližjih ligah. 46-krat je nosil dres jugoslovanske reprezentance in igral tako na svetovnem kot tudi evropskem prvenstvu. Leta 1974 je skupaj z Danilom Popivodo postal prvi Slovenec z nastopom na mundialu. Na tekmi z DR Kongom se je vpisal tudi med strelce, na koncu turnirja pa bil izbran v najboljšo enajsterico! V Olimpijo se je vrnil kot trener in na njeni klopi sedel v štirih različnih obdobjih. Skupno jo je vodil na 60 tekmah, na katerih se je 31-krat razveselil zmage. V sezoni 1994/95 je zmaje popeljal do naslova državnega prvaka, leta 2009 pa je pod njegovim vodstvom v prvi slovenski ligi debitiral tudi Jan Oblak. Bil je tudi selektor slovenske članske reprezentance, Evropska nogometna zveza (UEFA) pa ga je ob 50. obletnici svojega obstoja izbrala za najboljšega slovenskega nogometaša vseh časov.

218 tekem, 45 golov

Danilo Popivoda

Staršema iz Črne gore se je leta 1947 rodil v Vojvodini, po selitvi v Ljubljano pa prve nogometne korake naredil na Kodeljevem pri Slovanu. K Olimpiji je prišel kot mladinec, kasneje pa v članski ekipi odigral 261 tekem in zabil 66 golov. V zgodovino se je zapisal kot eden najboljših in predvsem najbolj priljubljenih nogometašev Olimpije vseh časov. Kot krilni napadalec je slovel po svojih hitrih prodorih in spretnosti z žogo v nogah. Zabil je tudi nemalo golov in bil v sezoni 1973/74 s 17 zadetki celo prvi strelec jugoslovanske lige. Zabil je gol več od Dušana Bajevića. Po desetletju v Ljubljani se je leta 1975 preselil v Nemčijo, kjer je odigral 129 tekem v dresu Eintrachta iz Braunschweiga in postal eden najboljših tujcev vseh časov v zgodovini tega kluba. V dresu jugoslovanske reprezentance je odigral 20 tekem in zabil 5 golov, nastopil je tudi na svetovnem prvenstvu 1974. Kariero je zaradi težav z vidom sklenil predčasno, zadnjo tekmo pa odigral 2. maja 1982 proti Hajduku. Kasneje je bil pomočnik Srečka Katanca, ko je ta Slovenijo popeljal na evropsko in svetovno prvenstvo. Ko se je Olimpija vzpenjala iz pete nazaj do prve lige, je v klubu deloval kot član strokovnega štaba. Danilo Popivoda je leta 2021 preminil v 75. letu starosti.

261 tekem, 66 golov

Miloš Šoškić

Njegov debi v zeleno-belem dresu je bil spektakularen. Ko je Miloš Šoškić, ki je v Slovenijo pri enaindvajsetih prišel iz Srbije, prvič zaigral za Olimpijo, je ta v 2. jugoslovanski ligi z Lokomotivo iz Zagreba remizirala kar s 4:4! To je bila prva od skupno kar 360 njegovih tekem za zmaje, kar ga uvršča na tretje mesto lestvice nogometašev z največ nastopi. Toda borbeni, čvrsti, na trenutke kot britev oster branilec, ki je velikokrat nosil tudi kapetanski trak, pečata med zeleno-belimi ni pustil le kot nogometaš. Kasneje je bil tudi trener, prvič je Olimpijo vodil leta 1988, ko je pod njegovim vodstvom debitiral kasneje slovenski reprezentant Robert Englaro. Pa tudi to ni vse. V treh desetletjih svojega udejstvovanja za Bežigradom je bil tudi sekretar, tehnični vodja članske ekipe in celo športni direktor Olimpije! Je edina oseba, ki se je med zmaji dokazovala v toliko različnih vlogah.

360 tekem, 1 gol

Radoslav Bečejac

Da je Radoslav Bečejac ena največjih legend v zgodovini Olimpije, ni nikakršnega dvoma, čeprav je za zmaje odigral »le« 136 tekem. A včasih število tekem ne pove celotne zgodbe in v njegovem primeru to drži kot pribito. Decembra 1941 rojeni vezist je kariero v Srbiji začel pri klubu Proleter, potem tri sezone nosil dres beograjskega velikana Partizana, leta 1967 pa je kot spoštovanja vreden jugoslovanski reprezentant dvignil ogromno prahu s prestopom v Olimpijo. Verjeli ali ne, Ljubljančani so tedaj s tem prestopom postavili celo rekord celotnega jugoslovanskega nogometa! Za Bečejca so odšteli 65 milijonov dinarjev, kar je bil v tistem trenutku najdražji nogometni prestop v nekdanji skupni državi. Urbana legenda pravi, da so morali zmaji Bečejca nekaj dni celo skrivati v Italiji, da res nihče ni mogel do njega, saj so se zmaji bali, da bi lahko celo višje inštance blokirale prestop tako kvalitetnega nogometaša iz Beograda v Ljubljano. Bečejac se lahko sicer pohvali tudi, da je kot član Partizana igral celo v finalu tekmovanja, ki ga danes poznamo po imenu liga prvakov, tedaj je bil Real premočan nasprotnik. Po šestih letih v Ljubljani je priljubljeni Zaza za kratek čas odšel v Kolumbijo, a se po koncu kariere vrnil v Slovenijo. In tedaj se je začela pisati neverjetna zgodba o nogometnem strokovnjaku, ki je prispeval ključni delež pri vzgoji številnih kasneje tudi mednarodno in v reprezentančnem smislu uspešnih nogometašev Olimpije. Bil je mojster za prepoznavo surovega, uličnega talenta, z ljubljanskih betonskih igrišč je v klub pripeljal lepo število mladih, nadarjenih fantov. Tri desetletja je bil guru vzgoje igralcev pri Olimpiji, skozi njegove roke so šli Jani Pate, Gregor Židan, Primož Gliha, Zoran Ubavić, Stane Komočar in tudi Branko Ilić ter Milivoje Novaković, lahko pa bi dejansko naštevali v nedogled.

136 tekem, 24 golov

marko elsner

Enemu najbolj elegantnih nogometašev, kar jih je kdajkoli videlo občinstvo za Bežigradom, je bila nogometna žoga položena že v zibko. Prav njegov oče Branko Elsner, trenerska legenda Olimpije, je tisti, ki je Marka pripeljal med zeleno-belem. Vrste Slovana je zapustil leta 1977, leto kasneje je debitiral med člani Olimpije, v skupno sedmih sezonah pa odigral 112 tekem in zabil 12 golov. Navijače je navduševal s svojo hladnokrvnostjo, a hkrati neverjetno tehnično podkovanostjo, ki za centralne branilce v tistih časih ni bila nekaj vsakodnevnega. Marko Elsner je sprva sicer igral kot vezista, velikokrat je igral tudi v napadu, toda na koncu se je dokazal in uveljavil kot branilec. Branilec, ki ga je pot ponesla zelo daleč. Med drugim je odigral 14 tekem za jugoslovansko reprezentanco in dve tudi v dresu s slovenskim grbom. Leta 1984 je z Jugoslavijo sodeloval na olimpijskih igrah in se v Los Angelesu razveselil bronaste kolajne. Po slovesu od Olimpije je postal ikona navijačev Crvene zvezde, nato je v Franciji igral za Nico, bil v Avstriji pri Admiri in se za konec kariere vrnil na Azurno obalo. Tam je ostal tudi po tem, ko je kopačke obesil na klin. Vodil je gostinski lokal in ljubezen do nogometa prenesel na svoja sinova Luko in Roka. Luka Elsner je bil kasneje tudi trener Olimpije. Marko Elsner je leta 2020 po hudi bolezni preminil v 61. leto starosti.

112 tekem, 12 golov

SREČKO KATANEC

Eden najboljših slovenskih nogometašev vseh časov in kasneje selektorski arhitekt zlate pravljice, ki je vrhunec dosegla z uvrstitvjo članske reprezentance na Euro 2000 in svetovno prvenstvo 2002, se je Olimpiji kot najstnik pridružil leta 1981. Med zmaji je Srečko Katanec ostal štiri leta in se v tem času dokazal kot eden najbolj nadarjenih vezistov v Jugoslaviji. Zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bo odšel drugam. To se je zgodilo leta 1985, ko je podpisal za zagrebški Dinamo. Tam je ostal le leto dni, se preselil v Beograd k Partizanu, potem pa igral še za Stuttgart in Sampdorio. S Stuttgartom je igral v finalu pokala UEFA, s Sampdorio v finalu tekmovanja, ki je danes poznano pod imenom liga prvakov. S klubom iz Genove je bil tudi italijanski prvak, kar je bil največji uspeh v zgodovini Sampdorie. Katanec je kot nogometaš osvojil tudi italijanski pokal, italijanski superpokal in evropski pokal pokalnih zmagovalcev. V tem pogledu je eden najtrofejnejših slovenskih nogometašev vseh časov. Kot selektor je nato Slovenijo popeljal do njenih prvih dveh velikih tekmovanjih, hkrati je vodil tudi Gorico, Olympiakos, Severno Makedonijo, Združene arabske emirate, Irak in Uzbekistan.

81 tekem, 10 golov

DUŠAN KOSIĆ

Leta 1971 v Ljubljani rojeni vezist je dres Olimpije nosil v dveh različnih obdobjih. Prvo obdobje je bilo kratkotrajno, za Bežigradom je tedaj Dušan Kosić ostal le eno sezono. Vrnil se je leta 1998 in ostal dolgih sedem let. Vse skupaj je v zeleno-belem dresu odigral 292 tekem, od tega 235 v državnem prvenstvu. V samostojni Sloveniji nihče za Olimpijo ni odigral več ligaških tekem. Nič koliko je bilo tudi obračunov, na katerih je nogometaš Štepanjskega naselja na rokavu nosil kapetanski trak. Na večni klubski lestvici igralcev z največ nastopi v dresu Olimpije je Kosić na petem mestu, več tekem od njega so odigrali le Vili Ameršek, Tone Rožič, Miloš Šoškić in Dimitrije Srbu. Po koncu bogate nogometne kariere se je Kosić lotil trenerskega poklica, bil s Celjem prvič v zgodovini kluba državni prvak, 55-krat pa je sedel tudi na klopi Olimpije. Zmage se je veselil 26-krat, zabeležil je 16 remijev in utrpel 13 porazov.

292 tekem, 51 golov