Antonio Marin je nazaj

Po dolgem času Antonio Marin znova trenira z ekipo in se postopoma vrača v optimalno formo. Pod taktirko Victorja Sancheza 23-letnik seveda še ni zaigral, a njegov tekmovalni povratek je vse bližje.

Antonio, 17. februarja si odigral zadnjo tekmo v zeleno-belem dresu. Kar precej časa je minilo od tedaj, a ravno ob prihodu v Olimpijo si dejal, da je težja poškodba tvoj največji strah. Pripetila se je na treningu in to povsem nepričakovano. Kako si se soočil s tem tedaj?

“To je del športa. Ko pogledam nazaj deluje kot da sem izzval nesrečo. Najprej sem seveda bil v šoku. Nisem mogel verjeti, da se mi je to pripetilo na treningu. Praktično tik pred koncem igre v povsem normalni situaciji. Vse do pregleda sem upal, da ne gre za hujšo poškodbo, a v sebi sem čutil sem, da nekaj ni vredu. Kasneje sem se zelo hitro sprijaznil z usodo. Zavedal sem se, da nimam veliko možnosti. Sledila je uspešna operacija, takoj sem prejel program dela in rehabilitacija je takoj začela uspešno potekati.”

Operacijo si opravil v Zagrebu. Tam si tudi preživel večji del rehabilitacije. Kako je potekalo zdravljenje?

“Vse od samega začetka je bilo vse v najlepšem redu. Delal sem z vrhunskimi strokovnjaki, ki so v preteklosti že delovali s številnimi hrvaškimi nogometaši. Zelo redno sem opravljal posebne treninge posvečene takšnim poškodbam. Vsak trenutek sem izkoristil sebi v prid in mislim, da je bilo doslej vse več kot dobrodošlo. Tudi s psihološkega vidika, ki je tukaj zelo pomemben.”

Kdo ti je ves ta čas nudil največjo oporo? Prvič se vračaš po poškodbi kolena. Si iskal nasvete pri nogometnih prijateljih?

“Družina! Vsi so bili vselej na voljo. Nanje se lahko neprestano obrnem. Punca Petra, pa tudi vsi ostali prijatelji in sorodniki. V takšnih trenutkih potrebuješ zares veliko razumevanja. Pohvale tudi klubu. S strani vseh sem imel odlično podporo. Iskrena jim hvala za vse. V tem času sem se pogovarjal z veliko posamezniki, ki so že šli čez to. Kljub vsemu pa je takšna rehabilotacija individualni postopek. Lahko povem, da sodelujem s trenerjem, ki je učinkovito pomagal Mislavu Oršiću. Hvala tudi njemu!”

Olimpijo si pol leta spremljal na daljavo. Bil si v vlogi navijača. Kako težko je bilo samo opazovati z roba igrišča?

“Najtežje je spremljati soigralce na daljavo. Gledal sem tekme in treninge. Z igralci sem živel praktično vsako sekundo. Vsaka poteza je bila doživeta kot da sem tudi sam na zelenici. Žal mi je, da jim še ne morem pomagati, a zagotovo sem njihov največji navijač.”

Bi dejal, da takšna poškodba omogoča priložnost za izboljšavo nekaterih ostalih podrobnosti?

“Vsak takšen trenutek je priložnost za nove izkušnje. In to zelo bogate. Ob odsotnosti z zelenic sem precej več časa preživel v krogu družine, kar me je napolnilo z energijo in tudi zato je bilo lažje iti čez vse skupaj. Ogledal sem si ogromno tekem, a iz nekoliko drugačne perspektive, saj verjamem, da mi to lahko pomaga ob vrnitvi na igrišče. Ukvarjal sem se lahko s podrobnostmi, ki se jim sicer ne bi toliko posvetil, saj bi vsakodnevno razmišljal o treningih in tekmah. Govorim o taktiki, fizični pripravljenosti, tudi psihični.”

Kdaj pričakuješ povratek v kader Zmajev? Prvi treningi so že za tabo.

“Edina stvar, ki so mi jo vsi dejali je ta, da ne smem hiteti. Eno so želje, drugo pa realnost. Če vprašate mene, sam bi že jutri lahko treniral na polno in igral, toda v življenju ne gre tako enostavno. Potrebno je imeti potrpljenje. To imam v glavi od samega začetka dalje in tega se držim. Napoved je, da bi lahko v oktobru prišel ponovno zraven in začel konkurirati za nastop. Sedaj treniram s soigralci, vendar še brez dvobojev oziroma duelov v igri. Vsekakor bom potreboval čas, verjamem pa, da bom do zaključka leta imel za seboj pravo število tekem in bom na podlagi tega tako tudi nadaljeval, kjer sem ostal.”

Kaj je Antonio Marin počel v prostem času med saniranjem poškodbe?

“Veliko sem delal na sebi. V drugačnem smislu, toda še naprej je bilo dogajanje povezano z nogometom. Največ časa sem posvetil terapijam. Preostanek pa družini. Zares me pomirjajo preživeti trenutki z njimi. Lažje se soočam s prisotnim stresom. Odkar sem manjkal sem si pogledal vsako tekmo Olimpije. Bil sem v stikih s soigralci, ostalimi ljudmi iz kluba. Kar veliko tekem sem si ogledal tudi v živo in ob tem spoznal, da osebam v klubu ni vseeno zame. Prepričal sem se, koliko jim pomeni moje zdravje in stanje s kolenom. Tudi to mi je dalo dodaten zagon. Da še bolj močno pritisnem in potrpim. Želim se vrniti močnejši in skupaj s preostankom ekipe Olimpijo ponovno vrniti na vrh. Do novega naslova državnih prvakov! Evropsko jesen imamo, sedaj je naš cilj evropska pomlad.”