BLOG – Luč na koncu tunela

Vse je se začelo na majski tekmi v Celju. Pri zadetku domačinov sem jo ob trku s Čirjakom močno skupil. Še danes mi je neprijetno ob posnetku, vi si ga pa le poglejte, konec koncev smo zmagali takrat.

http://www.prvaliga.si/tekmovanja/?action=tekma&id_tekme=10019

Z bolečinami sem nato odigral zaključek sezone, a takrat bi najbrž stopil na igrišče tudi brez roke.  Močna bolečina, podobna tisti v Celju, se mi je junija na pripravah ponovila in po pregledu smo se odločili za alternativno metodo zdravljenja. 

Točno se spomnim trenutka, ko mi je na oči padla tema. Bil sem na terapiji v Selcah na Hrvaškem. Ko me je ob vajah z obremenitvijo zabolelo kot hudič, sem vedel, da je hudo. Res hudo. Da bo treba na operacijo in polletno rehabilitacijo. Še dobro, da je bila takrat ob meni vsa družina . Saj si predstavljate, sem profesionalni športnik pri sedemindvajsetih letih na vrhuncu svojih moči. S klubom mojega življenja je bila pred vrati nova sezona, prve prave priprave, prvi nastop v kvalifikacijah za ligo prvakov.  Sesul se mi je svet.

Danes mi je že lažje. Vse gre po načrtih. Operacija, rehabilitacija, terapije, treningi. Vse se počasi vrača na pravo mesto. Vidim napredek, močnejši sem.  Tudi tekme gledam že z veseljem.  S seboj vzamem prijatelje in se na tribuni prelevim v navijača. Nikoli tehnično ali taktično ne gledam in ne ocenjujem igre, soigralcev ali nasprotnikov. To mi pomaga. Na ta način sta tisti dve uri sprostitev in ne opomnik, kaj zamujam, kje sem in kaj je moja služba.

Nejc s klubskim maserjem Klemnom Pavliničem

Prilagojene vaje, terapije, krepitev ostalih mišičnih skupin. Na trenutke zna biti vse zelo monotono in moreče. Z ostalimi soigralci v »kripl bataljonu« se sicer pogovarjamo, spodbujamo, a pri poškodbi je človek sam. Gledaš treninge in razmišljaš. Gledaš rezultate in razmišljaš. Bereš o nogometu in spet razmišljaš. Želiš biti zraven. To te vleče naprej.  Prejšnji teden sem se končno priključil treningom vratarjev. Treniral sem sicer še po prilagojenem programu, ampak sreča je velika. Zdravje je vse. Tega se vratar zave, ko se vrže za žogo, pa ga nič ne zaboli. Aleluja. Se vidimo spomladi.

Nejc Vidmar