Nekdanja Zvezdina desetka je ponosna, da lahko nosi Olimpijin dres

Ljubljana – Republika Makedonija ni znana le po Ohridskem jezeru, ki ga zaradi njegove prosojnosti uvrščajo med najlepša jezera v Evropi, temveč tudi po vidnih športnih uspehih, ki so in jih še naprej dosegajo makedonski športniki.

V tej balkanski državi prednjačijo kolektivne športne panoge – nogomet, rokomet in košarka. Prav košarkarji so pred šestimi leti spisali eno najlepših zgodb v zgodovini tega športa, ko so na prvenstvu stare celine v Litvi osvojili senzacionalno 4. mesto. Imena, kot so Goran Pandev, Vlatko Ilievski, Kiril Lazarov, so le nekatera, ki so makedonski šport postavila na športni zemljevid Evrope in sveta.

Tudi v Sloveniji, natančneje v njeni prestolnici, se že slab mesec dni dokazuje nadarjeni, 21-letni nogometaš Daniel Avramovski (20. 2. 1995), pred katerim je po mnenju športnega direktorja Olimpije Ranka Stojića uspešna kariera. Podatek, da je pred prihodom v zmajevo gnezdo dve leti in pol nosil dres nekdanjega evropskega velikana beograjske Crvene zvezde, dovolj zgovorno priča o Makedončevih nogometnih odlikah.
»Zgolj splet nesrečnih okoliščin s poškodbo in menjavo na trenerski klopi je botroval mojemu predčasnemu odhodu iz Beograda, kjer sem ne glede na vse pustil določen pečat,« uvodoma pove v Skopju rojeni nogometaš, kjer je odraščal in živel do svojega dopolnjenega 18. leta, nato pa sta ga nesporen talent in neizmerna želja po napredovanju, kot že rečeno, pripeljala do legendarne beograjske Marakane.
»Moje otroštvo je prežeto s številnimi nepozabnimi spomini. Z mlajšo sestro sva odraščala v ljubeči družini, v kateri je bilo vselej osnovno vodilo – delo, delo in znova delo. Nikoli nismo živeli v izobilju, a je povezanost med družinskimi člani presegala še najmanjšo pomanjkljivost, ki smo jo morda v danem trenutku občutili. Staršema bom vedno hvaležen za vso podporo in odrekanja, ki sta jih sprejela v najino dobro. Zato je zame zelo pomembno, da na svoji športni poti dosežem oziroma izpolnim vse začrtane cilje,« pripoveduje Avramovski, ki je svoje prve nogometne korake naredil pri 8-ih letih v FK Makedonija Gjorče Petrov.
»Tam sem igral celih 8 let, pri 16-ih pa že debitiral kot najmlajši igralec v 1. makedonski ligi. To je bil prelomni trenutek v moji karieri, saj sem praktično čez noč postal ena glavnih tarč tamkajšnjih agentov in menedžerjev. Na enem izmed odlično odigranih turnirjev z moje strani so me namreč opazili predstavniki Crvene zvezde in me po dopolnjenem 18. letu zvabili v svoje vrste. To je bil eden od mojih najsrečnejših dni v življenju, kajti ne zgodi se vsak dan, da te pokličejo iz tako eminentnega kluba, kot so rdeče-beli,« se klica iz srbske prestolnice spominja ljubitelj biljarda in daljših sprehodov, toda nadaljevanje taiste zgodbe, kot sam priznava, bi najraje kar izbrisal iz spomina.
»Krivulja se je začela obračati navzdol s poškodbo stegenske mišice, saj sem bil do tistega trenutka standarden član začetne enajsterice. Ob svojem debiju sem med drugim dosegel tudi zadetek, kar je bila le potrditev trdega dela in številnih odrekanj v obdobju igranja v mlajših selekcijah v rodni Makedoniji. Ob tem sem prejel še številko 10, za katero vemo, da ima poseben pomen v zgodovini kluba. Dres z omenjeno številko so nosila največja imena ex-jugoslovanskega nogometa – Dragan »Piksi« Stojković, Dejan Savićević, Dejan Stanković in med ostalimi tudi vaš Milenko Aćimović,« je na dejstvo, da se mu je uspelo vpisati na seznam znamenitih Zvezdinih desetk, ponosen novi član zmajev.

Nato je sledila še zamenjava na trenerski klopi, kjer je Nenada Lalatovića nadomestil kontroverzni Miodrag »Grof« Božović, ki je Avramovskega še dodatno oddaljil od prvega moštva rdeče-belih. V vmesnem času iskanja dodatnih moči za nov začetek se je Daniel Avramovski v spominih nemalokrat vrnil v svoje otroštvo, bolje rečeno k svoji družini, ki mu je vedno znova pomagala najti pot iz krize.
»Pomembno vlogo pri moji vzgoji in tudi kasnejšem nogometnem razvoju je ob starših odigrala moja babica. Ob odsotnosti očeta, ki je delal po cele dneve, in mame, ki je ostala doma pri mlajši sestri, je bila ravno babica ta oseba, ki me je vsak dan peljala na trening, mi prisluhnila in vlivala novih moči. Na tekmah je bila prav tako ena od najbolj gorečih navijačic, danes pa s ponosom spremlja mojo športno pot, za katero upam, da bo prežeta z uspehi.«  

Ko beseda nanese na vzornika iz otroštva, naš tokratni sogovornik izstreli kot iz topa: »Francesco Totti! Kot otrok sem oboževal italijansko Serie A, še danes je moj najljubši klub Roma, čeprav mi je španska liga v zadnjem obdobju prav tako prirasla k srcu, saj gre za daleč najbolj tehnično podkovano in obenem atraktivno ligo na stari celini. Tam se igra nedvomno najlepši nogomet, toda, če želite nekega dne postati del tako uglednega tekmovanja, se morate najprej dokazati v kakšni manjši sredini. Zato je prihod v Olimpijo z mojega zornega kota zadetek v polno.«

Ob Danielovem prihodu športni direktor kluba Ranko Stojić ni skoparil s pohvalami na nogometašev račun, ko je izpostavil, da je eden najboljših kreativnih vezistov v svoji starostni kategoriji v Evropi.
»To je po eni strani izjemen kompliment in dodatna spodbuda za še bolj naporno delo, po drugi pa velika odgovornost, saj je po odhodu Mihe Zajca v Empoli v zvezni vrsti zazevala določena praznina, ki jo bo potrebno ustrezno zapolniti. Tisti, ki smo tukaj, bomo storili vse, da se Mihov odhod ne bo preveč poznal v naši igri. Sicer pa moram priznati, da so prav vsi fantje izjemne osebnosti. Od prvega trenutka so me sprejeli medse, so zelo kooperativni in pripravljeni pomagati v vsakem trenutku. Upam in verjamem, da je to začetek lepe zgodbe, ki bi jo želel spisati z Olimpijo,« se prihajajočih izzivov v zelenem dresu že veseli Daniel Avramovski, ki je na svoj talent med drugim opozoril tudi v dresu makedonske izbrane vrste do 21. leta. Tako je tudi prišlo do prvega stika z vodstvom aktualnega slovenskega državnega prvaka.
»Kot sem uspel izvedeti, so me predstavniki Olimpije spremljali dalj časa. Še posebej so bili pozorni na moje reprezentančne igre, kjer sem s soigralci pustil izjemen vtis po odličnih igrah v kvalifikacijah za prihajajoče evropsko prvenstvo do 21. leta. Tudi sam sem se hitro pozanimal o klubu, potencialnih novih soigralcih, trenerju in še čem. Vedel sem, da prihajam v ambiciozno sredino z najvišjimi možnimi cilji, kar za mladega nogometaša lahko predstavlja tudi določeno breme. Toda obožujem izzive – težji kot so, rajši jih imam. Sedaj sem tukaj, miren in srečen, da lahko nosim dres aktualnega državnega prvaka.«

Zase pravi, da kljub rosni mladosti rad prevzame odgovornost na svoja ramena, saj ga ravno to dela močnejšega, boljšega, naprednejšega…
»V vlogi kreativnega vezista si želim imeti žogo čim dalj časa v svoji posesti, zelo rad ustvarjam priložnosti za soigralce, če se pa slučajno ukaže priložnost za dosego zadetka, ne kompliciram in zaključim akcijo čim preprosteje.«

Avramovski je nogometaš prefinjene tehnike z odličnim pregledom nad igro, kar je nazorno pokazal na sobotnem prijateljskem obračunu s Krškim v Umagu. V prostem času se rad druži s prijatelji, odigra partijo ali dve biljarda, medtem ko je središče Ljubljane v slabem mesecu dni uspel obiskati dvakrat. Z dekletom, ki mu trdno stoji ob strani, ter s podporo ljubeče družine v Makedoniji, ki spremlja vsak njegov korak v karieri.
»Brez njih mi zagotovo ne bi uspelo priti tako daleč,« ob koncu še pristavi 21-letna okrepitev iz Makedonije.

#verjamemvzmaje