‘Veliko trenutkov bomo trpeli in še več jih bomo uživali’

Ali ima Slovenija posebno mesto v vašem srcu?
V Sloveniji sem sedaj že drugič. Prvič sem prišel kot igralec in takrat igral na tekmah, ne da bi ji posvečal veliko pozornosti. Zdaj, ko sem se vrnil, sem ugotovil, da je Slovenija pomembna država v mojem življenju. Zame predstavlja prvi korak na karierni poti samostojnega trenerja. Za to priložnost bom vedno hvaležen. Tukaj se je odvilo mnogo pomembnih dogodkov, zgodb in anekdot v mojem življenju. Na primer, ena izmed prvih tekem s klubom Galatasaray je bila na stadionu v Stožicah ravno v času, ko so ga zgradili. Tukaj sem odigral tudi zadnjo tekmo kot profesionalni igralec nogometa. Na Slovenijo me veže veliko lepih spominov.

Kako se sedaj počutite v Sloveniji? Opažate kakšne razlike med takrat in zdaj?
Kar zadeva deželo, ni razlike med takrat in danes. Le to, da sem takrat zapustil Slovenijo žalosten, saj sem zaključil svojo igralno kariero. Po pravici povedano sem vedel, da se bliža konec moje kariere in ob tem še nisem igral najboljšega nogometa. Tudi okoliščine v klubu, v katerem sem igral, niso bile najboljše. Zdaj je popolnoma drugače. Pričenjam novo kariero, sedel sem na mesto glavnega trenerja, zato bo Slovenija za vedno v mojem srcu. Zdaj sem prišel v klub, ki vedno igra na zmago, tako na posamičnih tekmah kot na prvenstvih. To me motivira in zadovoljen sem s situacijo, klubom, delom in uspehom. Cilj je izboljšati ta klub. Opažam pa veliko razliko v kakovosti nogometa v slovenski ligi. Vsi klubi so na visoki ravni in vsi so se sposobni zavihteti na sam vrh. Pred leti, ko sem bil tu kot igralec, tega ni bilo. V borbi so bili običajno le dva do trije klubi. To dejstvo me izredno veseli.

Kako vam je všeč Ljubljana?
Pravzaprav mesta še nisem imel časa raziskati. Prepričan sem, da je čudovito mesto, in upam, da bom imel kmalu priložnost, da si ga ogledam. Kot trener nisem pričakoval 12- do 16- urnega delavnika. Mislil sem, da bo lažje. Ni tako kot biti igralec: prideš, treniraš in greš domov. Kot trener moraš misliti na vse. Skrbeti moraš za 25 otrok (smeh). Za hobije mi ne ostane veliko časa. V delu zelo uživam in se ne morem pritoževati. Poskusil bom poiskati več časa, vendar mi do sedaj še ni uspelo.

Kaj je bila prva misel, ki vas je prešinila, ko ste prejeli klic iz NK Olimpije?
Občutek je bil, kot da sem dobil ferrarija (smeh). Dobil sem najboljšo in za slovensko zgodovino najbolj pomembno ekipo. S tem klubom in ekipo lahko mislim samo na zmage ter uspeh. To seveda ni enostavno in samoumevno. Olimpija Ljubljana je klub, ki mora biti vedno na vrhu, boriti se moramo za naslove in zmagati moramo čim več tekem. Vedel sem, da sem sedel za volan ferrarija in kot se spodobi za tak avto, ga moram tudi voziti kot takega. Nikoli mi ni padlo na pamet, da moramo naslednjo tekmo remizirati ali pa končati samo med prvo trojico. Ne. Razmišljal sem samo o tem, kako bomo zmagali in bili najboljši. Vse je seveda odvisno od različnih dejavnikov. Ničesar v nogometu ne smeš jemati zlahka in kot samoumevno. Ni vse črno-belo, saj nikoli ne veš, kdaj boš zmagal ali izgubil.

S svojo ekipo ste v preteklih mesecih poželi veliko uspehov. Kakšni občutki se vam trenutno pletejo po glavi?
Trenutno zelo uživam v tem, da ekipa zmaguje in napreduje. To ni razlog za počitek in ne smemo zaspati na lovorikah. Motiviran sem, da stvari potiskam naprej, da se z ekipo še izboljšamo ter da se naučimo čim več novih stvari. Igralci vsak dan napredujejo in se učijo. Ekipo lahko še izboljšamo ter izpilimo svojo igro. To je sedaj moja največja motivacija.

Kako bi opisali vez med vami in igralci?
Ne želim biti kot oče ali policist (smeh). Fantje me poznajo. Sem zelo iskren in vedno naravnost povem, kaj si mislim. Morajo me poznati in nič ne skrivam pred njimi. Spet bom uporabil primerjavo z otroki: ko tvojim otrokom ne gre najbolje, ni najbolje, da jih kaznuješ v tistem trenutku. Takrat te najverjetneje ne bodo poslušali in te ne bodo imeli najraje. Ko pa so veseli in uspešni, je pravi čas za učenje in kritiko. Izboljšamo lahko še veliko stvari. Tudi ko smo zmagovali vse tekme, jih nisem samo koval v oblake, temveč sem jih tudi učil. Gledali in analizirali smo vse napake na tekmah, ki smo jih naredili. Zdaj, ko smo izgubili, je treba ubrati drug pristop. Treba je biti močan in moram stati ob njih. To je čas, ko me najbolj potrebujejo. Moram jim dajati možnosti in rešitve. Najbolj pomembno je, da jih naučim, kaj morajo delati tako z žogo kot brez nje. Kot sem že omenil, je nogomet nepredvidljiv in seveda bomo izgubili tudi kakšno tekmo. To možnost moramo dopustiti. Tako kot se igralci učijo od mene, se tudi jaz veliko naučim od njih. Glavno vodilo je, da smo vsi pošteni.

Na katero stvar ste najbolj ponosni (osebno in pri igralcih)?
Najbolj ponosen sem na občutek, da fantje sledijo in verjamejo mojim idejam. Ko zmaguješ, je lažje verjeti. Zdaj, ko smo izgubili prvo tekmo, vidim, da fantje verjamejo še bolj. Na to sem ponosen.

Kje vidite NK Olimpijo v prihodnosti? Kakšni so vaši dolgoročni in kratkoročni cilji za
ekipo?
Nogomet se spreminja iz dneva v dan in iz tekme v tekmo. Ne smemo razmišljati, kaj se bo zgodilo decembra, maja ali naslednje počitnice. Do takrat je še veliko časa. Veliko trenutkov bomo trpeli in še več jih bomo uživali. Trenutno imamo večmesečna tekmovanja, ko bomo prestali veliko različnih preizkušenj, od poškodb do slabih tekem. Naleteli bomo na vzpone in padce. Nemogoče je, da bi bila fizična pripravljenost igralcev celo sezono na isti ravni. Videli bomo iz dneva v dan. Trenutno se moramo osredotočiti na treninge in naslednjo tekmo proti Muri. Nima smisla, da se tolčemo po glavi in razmišljamo, kako bomo uvrščeni na koncu sezone. Treba se je osredotočiti na sedaj in zmagati čim več tekem. V NK Olimpiji sem zelo zadovoljen. Občutek imam, da sem se veliko naučil in da imam priložnost znanje predati igralcem. Vem, da zaupajo moji filozofiji in mojemu načinu dela. Dokler imam ta občutek, bom ostal tukaj. Prišel bo dan, ko ekipa ne bo več verjela vame ali ko ne bomo več zmagovali. Kot trener se moraš s tem sprijazniti. Ko bo očitno, da ekipa potrebuje spremembo, bom prvi, ki bo dal odpoved. Velikokrat me sprašujejo, kdaj bom odšel in v kateri klub. Pojma nimam. Seveda bi nekega dne rad postal trener v svoji domovini. Le kdo si ne želi biti v Španiji (smeh)? Ampak kdaj? Mogoče naslednje leto, mogoče čez dve ali čez sedem let ali pa tudi nikoli. Srečen moraš biti, kjerkoli že si. Trenutno sem srečen. Zadovoljen sem tako osebno kot z NK Olimpijo. Razmišljati moramo o vsaki tekmi posebej in zmagovati.

Ali razumete slovensko? Ste se naučili kakšno slovensko besedo?
Želim se naučiti slovenščine, vendar je to zelo težak jezik. Razumem rusko ter malo hrvaško in srbsko. Mogoče mi bo zaradi tega lažje. Potrudil se bom, da se naučim čim več slovenščine. S tem bom izkazal spoštovanje državi, ki mi je prva ponudila priliko, da postanem samostojni trener. Slovenija dobro ravna z mano in tukaj se počutim odlično. S tem bi se še bolje prilagodil življenju tukaj.

Poznate kakšno besedo?
Žoga (smeh). Poznam posamične besede. Takoj, ko bom lahko in ko se bo stanje umirilo, bom obiskal center Ljubljane in se naučil slovensko.