Korun: “Od nekdaj sem si želel postati profesionalni nogometaš.”

Uroš Korun se je pred letošnjo sezono iz poljskega kluba Piast Gliwice preselil k Olimpiji. Izkušeni centralni branilec, ki predstavlja enega ključnih mož zeleno-bele ekipe, v letošnjem prvenstvu še ni izpustil niti ene minute. Z branilcem Olimpije smo se med drugim pogovarjali o njegovih nogometnih začetkih, obdobju v tujini in najtežjih ter najlepših trenutkih v karieri.

Kako je prišlo do tega, da si začel trenirati nogomet?

Moj oče je bil nogometaš, igral je v drugi jugoslovanski ligi in že odkar se spomnim sem hodil z njim na tekme. Že od malega sem se zaljubil v nogomet in druge opcije praktično ni bilo.

Kako se spominjaš svojih nogometnih začetkov?

Nogomet je bil na sporedu praktično ves dan. Če ne na treningu, pa s prijatelji. To so še bili časi, ko so bili vsi na igriščih, tako da smo otroštvo preživljali zunaj in se ukvarjali s športom. Nismo vedno igrali nogometa, tudi z drugimi športi smo se zabavali. Ni bilo telefonov in podobnih stvari, zato je bilo veliko lažje biti s prijatelji zunaj. Nogomet sem začel trenirati v Žalcu, potem sem bil na Vranskem in v drugem ali tretjem razredu me je Jani Žilnik pripeljal v Celje. Tam sem ostal nekje do dvajsetega leta.

Si kdaj treniral tudi kakšen drug šport? Kateri šport bi izbral, če ne bi nogometa?

Nogomet je bil edina in glavna stvar. Tudi vsi prijatelji so igrali nogomet, tako da smo bili na vseh možnih igriščih. Mogoče smo kdaj igrali tudi košarko, ampak takrat še ni bila tako popularna, kot je danes. Če bi moral izbrati, s katerim športom bi se ukvarjal, če se ne bi z nogometom, bi si verjetno izbral rokomet. Doma sem blizu Celja in ko sem bil mlajši je bil ta šport zelo popularen. Celje je bilo evropski prvak, tako da mogoče, če ne bi bilo nogometa, bi izbral rokomet, saj je bil priljubljen v regiji. A moram poudariti, da je bil nogomet pri meni od vedno res tista prva in edina športna ljubezen.

Si si vedno želel profesionalno igrati nogomet?

Drugih možnosti nisem videl. Tudi, ko sem bil mlajši, ko je šlo malce slabše, sem bil stalno prepričan, da bom profesionalni nogometaš. Sedaj, ko pomislim za nazaj, je bilo to malo tvegano, saj sem imel vedno samo to opcijo v glavi. Na srečo mi je uspelo.

Imaš ali si imel kakšnega nogometnega vzornika?

Poleg očeta, ki sem ga spremljal že v zgodnjem otroštvu, je bil to eden in edini Ronaldo. On je bil zame res pravi vzornik. Ko sem začel kariero sem bil namreč napadalec.

Kako je prišlo do tega, da si se iz napada preselil v obrambo?

Do kadetov sem bil napadalec, potem pa, ko se je začel igrati bolj resen nogomet, je prišlo par tekem, ko nisem imel veliko dela v napadu in sem rekel trenerju, da bi rad imel več žogo v nogah. Od kadetov naprej sem bil nato vezni igralec in tudi v vseh reprezentancah sem bil kot vezist. Do približno 24. ali 25. leta sem bil vezni igralec, v Domžalah pa me je Rok Elsner postavil na 'štoperja' in od takrat naprej igram v obrambi.

Iz Domžal si leta 2015 odšel na Poljsko in tam preživel kar 5 let. Kako je prišlo do odhoda v tujino?

Lahko rečemo, da sem v tujino odšel dokaj pozno, saj sem imel že 28 let. Možnosti za odhod v tujino sem imel že prej, ko sem bil v Celju, a se nikoli ni izšlo. V Domžalah sem imel za sabo res super sezono, bil sem najboljši obrambni igralec lige in vse se je nekako poklopilo. Prišli so me pogledati iz Piasta (Piast Gliwice), bili so zadovoljni in rad bi se zahvalil Domžalam, da so me sploh spustili, saj sem bil še pod pogodbo. Šli so mi na roko in za moj odhod v tujino gre zahvala tudi njim.

Kako ti je ostalo v spominu obdobje na Poljskem?

Fenomenalno. To je bilo res pet najboljših let v nogometu, pa tudi izven njega. Moram reči, da sem dobil res veliko prijateljev in poznanstev. S soigralci smo se odlično razumeli. Ko sem prišel, smo bili takoj drugi, kar je bilo za klub res super uspeh. Konstantno sem igral, zato je bilo tudi iz tega vidika lažje. V teh petih letih smo bili enkrat drugi, dve leti nazaj smo bili prvaki, lani pa tretji. Mislim, da so to res odlični rezultati.

V ekipi si med igralci, ki lahko s svojimi izkušnjami veliko dodajo. Nameniš mlajšim igralcem kdaj kakšen nasvet, jim poskušaš kako pomagati?

Seveda. V ekipi imamo veliko mladih talentiranih nogometašev. V moštvu nas je nekaj malo starejših, izkušenih igralcev in že na treningu poskušamo mladim fantom pomagati. V interesu vseh je, da smo najboljši, zato pomagamo vsakemu, ki mu lahko, da potem na igrišču izgledamo čim boljše.

Kateri so bili najtežji in najlepši trenutki v tvoji karieri?

Najtežji zagotovo, ko sem odhajal iz Celja. Ko je bil trener Slaviša Stojanović, smo se celotno sezono borili za prvaka, igral sem vse tekme, zabil osem ali devet golov, skratka za sabo sem imel res super sezono. Naslednje leto je prišlo do zamenjave trenerjev in znašel sem se na stranskem tiru. Sledil je odhod in po nekem nesrečnem spletu okoliščin sem bil pol leta brez kluba. To so bili res najtežji trenutki moje kariere. Kar se tiče pa najlepšega trenutka je to osvojitev naslova prvaka na Poljskem oziroma lahko rečem kar tri od petih sezon pri Piastu, ko smo bili prvi, drugi in tretji.

Kaj pa izven nogometa, imaš kakšne hobije, kako najraje preživljaš prosti čas?

Čim več časa poskušam preživeti z otroci. Imam hčerko, ki je stara 7 let, in sina, ki ima 4 leta, tako da, ko nisem na igrišču, poskušam kar se da veliko časa preživeti z družino. Seveda rad grem tudi na kakšno kavo s prijatelji, a večinoma sem z družino. Ali gremo na igrišče ali se igramo, dolgčas nam ni nikoli.

Kako bi komentiral letošnjo sezono?

Začetek je bil težaven. Ekipa se je šele sestavljala in takoj je prišla korona. Štirinajst dni smo bili v karanteni, potem pa so si sledile tekme na tri dni. Bili smo v težkem položaju, saj smo igrali nepripravljeni, brez treningov. To obdobje je sedaj mimo, uspeli smo se dvigniti in na zadnjih treh tekmah osvojiti sedem točk, kar mislim, da je velika spodbuda za vse. Sedaj moramo iti naprej, našim ciljem naproti.

#verjamemvzmaje