Tih, odločen, neustavljiv

V Ljubljano je prišel skozi stranska vrata, pričakovanja niso bila visoka. Na začetku ni igral, čakal je na svojo priložnost. Ko jo je dočakal, je zablestel. Debitiral je ob domačem porazu proti Rudarju, do konca sezone pa je postal nezamenljiv član prve postave. Olimpija si ga je sprva za pol leta zgolj sposodila, po njegovih odličnih predstavah pa ga je tudi dokončno odkupila. Pred začetkom nove sezone je podpisal triletno pogodbo, Igor Bišćan pa si trenutno prve postave brez odličnega ganskega napadalca ne more predstavljati.

Abass je tih, nekoliko zadržan fant, ki raje govori na igrišču. Z žogo v nogah, kot sam pravi. Samozavesten, neposreden, predvsem pa iskren.

Abbas, tvoja življenjska zgodba je malce drugačna. Kako in kdaj se je vse skupaj začelo, kdaj si se spoznal z nogometno žogo?
Nogomet sem začel igrati pri petih letih. Tako kot v večini afriških držav tudi v Gani pogoji za igranje nogometa niso najboljši, ampak pomembno je bilo, da sem imel žogo. Slaba igrišča, slabo vreme, oddaljenost od doma, nič od tega me ni oviralo. Želel sem žogo. Z njo sem bil srečen, dala mi je vse. Tako je bilo, ko sem bil majhen, tako je še danes.

Kakšno je bilo tvoje otroštvo? Vajeni smo, da ljudje, ki jim ni bilo postlano z rožicami, vložijo še več truda v to, da bi jim nekoč uspelo. Da bi se jim uresničile sanje.
Imam sestro in mamo, ki živita v Gani, oče pa je umrl še preden sem se rodil. Nikoli nisem točno vedel, kaj se je zgodilo, rekli so mi, da je čez noč zbolel in kmalu zatem tudi umrl. Otroštvo je bilo zato težko, odraščal sem brez očeta, a mama se je zelo trudila, da sva s sestro imela to, kar sva potrebovala. Za mojo srečo je bila tako ali tako dovolj nogometna žoga, več nisem zahteval. Zdaj, ko pogledam nazaj, ne bi nič spremenil.

Kdaj si začel resneje igrati nogomet?
Ko sem začel hoditi v šolo. V času srednje šole sem prišel tudi v državno reprezentanco, kjer so bili takšni pogoji, ki si jih nisem nikoli predstavljal. Pred tem sem v roke dobil žogo, razdelili smo se v dva moštva in igrali. Pogoji so bili slabi, a takrat niti vedel nisem, da so lahko boljši, zato sem preprosto užival.

Kako težko se je mlademu ganskemu nogometašu prebiti v Evropo?
Zelo težko. V Gani je ogromno mladih, talentiranih fantov, ki pa nimajo sreče. Mene je agent opazil, ko sem igral za mlado reprezentanco. Obljubil mi je, da me bo odpeljal v Evropo, kar je za mladega igralca v Gani izredno težko, in tega se je držal. Šel sem na Nizozemsko, kjer sem bil eno leto, potem pa sem prišel k Olimpiji. Od takrat ne gledam nazaj.

Zelo mlad si zapustil domovino, ob tem tudi mamo in sestro. Zagotovo je bilo težko.
Odšel sem s ciljem, da ju bom lahko preživljal. Nenehno se slišimo, oni dve sta moja največja podpora. Ni očeta, ki bi lahko skrbel za njiju, zato je to breme padlo name. Ni mi težko, pomagam jima finančno, vsako najmanjšo priložnost pa izkoristim, da ju obiščem. Nazadnje sem ju obiskal v premoru med sezonama. Sem edini v družini, ki dela, edini, ki služi, zato jima moram pomagati. To je moja naloga.

Pri Olimpiji so te trenerji uporabili na različnih položajih. V lanski sezoni si igral predvsem na krilu, tudi na položaju ofenzivnega vezista, letos pa te je Igor Bišćan na začetku sezone postavil v napad.
V mlajših selekcijah sem vedno igral na položaju »desetke«. Sem hiter in tehnično dobro podkovan, zato so me kasneje trenerji začeli uporabljati tudi na krilu, predvsem na levi strani. Ni pomembno, kje igram, pomembno je, da pomagam moštvu. Če bo trener zahteval, da igram v obrambi, bom tudi to storil.

Navijači Olimpije so že opazili, da si zelo agresiven nogometaš, odločen, da boš na igrišču prišel do uspeha. Nenazadnje kljub dejstvu, da si nekoliko nižji, dobiš veliko skokov.
Ko se odločim, da bom žogo dobil, takrat jo dobim. Majhen sem, ampak to ni pomembno. Ni pomembno na kakšen način, ni pomembno, kako velik je branilec, žogo bom dobil. Enostavno. Ne bojim se nikogar.

En večni derbi si že odigral v lanski sezoni, zdaj je pred vrati tvoj drugi. Letos je drugače, Olimpija naskakuje sam vrh razpredelnice, tribune bodo polne.
Priznam, med tekmo ne gledam na tribune. Edina stvar, ki je takrat pomembna, je žoga. Ko jo vidim v mreži, sem naredil svoje. Želim se boriti za moštvo, za zmago. Šele potem je čas za slavje z navijači.

Tvoji načrti za v prihodnje? Mlad si, cela kariera je še pred tabo.
Nikamor se mi ne mudi. Olimpija je velik klub, odlično organiziran. Želim izkoristiti vsako priložnost, ki mi jo trener ponudi. Verjamem vase. Vem, česa sem sposoben. Samo dajte mi žogo, to je vse, kar potrebujem.

#verjamemvzmaje