Intervju: Jan Andrejašič

Jan Andrejašič je pri 24 letih že izkušen igralec z več kot 100 nastopi v prvi slovenski ligi. Z bočnim branilcem Olimpije smo se med drugim pogovarjali o njegovih začetkih, nogometni poti in treningih v času karantene.

Kako je prišlo do tega, da si začel trenirati nogomet?

»Veselje do nogometa sem imel že od malih nog. Še bolj pa me je za nogomet navdušil Zlatko Dedić, ki prihaja iz iste vasi kot jaz, in je že takrat bil profesionalni nogometaš. Vedno sem se nekako zgledoval po njem.«

Nastopaš na položaju bočnega branilca. Si vselej nastopal na tem položaju, ali si kdaj igral tudi na kakšni drugi poziciji?

»Moj osnovni položaj na igrišču je bil vedno položaj bočnega branilca. Včasih sem v mlajših selekcijah sicer kakšno tekmo odigral tudi kot centralni branilec, a to se je dogajalo zelo redko. Predvsem, ko je primanjkovalo igralcev na tem položaju in je bilo potrebno pokrpati luknje. Nekaj tekem sem odigral tudi kot krilni napadalec, nisem pa imel nikoli velike želje po igranju na bolj napadalnih pozicijah. Zdi se mi, da mi je že od malega bolj ležala vloga bočnega branilca, saj sem se v njej najboljše znašel.«

Si si vedno želel postati nogometaš?

»Že od samega začetka sem bil predan nogometu. Ostali športi me niso toliko zanimali, saj je bil nogomet res šport, ki mi je bil najbolj všeč in v katerem sem najbolj užival.«

Kdo je najbolj vplival nate na nogometni poti?

»Najbolj mi je stal ob strani oče. Z njim sem precej treniral, ko sem bil mlajši. Veliko zaslug, da sem danes, kjer sem, gre zagotovo tudi njemu.«

Si imel kakšne nogometne vzornike?

»Kot sem že omenil, sem se v mlajših letih zgledoval po Zlatku Dediću, s katerim se dobro poznam. Od tujih, svetovnih zvezd nogometa nisem imel posebnih vzornikov, mi je pa zelo všeč Marcelo.«

S katerim športom bi se ukvarjal, če ne bi igral nogometa?

»Nogomet je bil vedno veliko pred ostalimi športi, a bi se verjetno v tem primeru odločil za kakšen adrenalinski šport. Verjetno bi si izbral nekaj v povezavi z motorji ali avtomobili. Že od malih nog sem imel motor in vse dokler nisem profesionalno igral nogometa, mi je to predstavljalo sprostitev.«

Ti je kateri izmed nastopov v tvoji karieri ostal v posebnem spominu?

»Veliko tekem je bilo, ki so mi ostale v spominu. Bile so vrhunske tekme, pa tudi slabe tekme. Osvojitev Pokala Slovenije z Olimpijo je zagotovo ena izmed tekem, ki mi bodo za vedno ostale v zelo lepem spominu. Ta lovorika je eden izmed mojih največjih dosežkov. Lepo pa se je ozreti tudi na obračune, ki sem jih odigral še v mladinskih selekcijah.«

Ti je prehod iz domačega okolja k Celju in nato k Olimpiji povzročal kakšne težave?

»Po poškodbi in izpadu Kopra v četrto ligo sem svoje mesto našel pri Celju. Mislim, da je bila ta odločitev pravilna, saj sem se tam ponovno vrnil v nogometni ritem. Pri Celju sem se uveljavil in prišla je ponudba iz Olimpije. Ko se mi je ponudila priložnost za igranje pri Olimpiji, nisem okleval, saj je bila vedno moja želja zaigrati za ta klub. Tukaj sem zelo zadovoljen.«

Vajen si napornega ritma treningov in tekem, sedaj pa je bila vaši ekipi predpisana karantena. Kako se navajaš na to spremembo?

»Pogrešam ekipo in nogomet, a tudi doma trdo treniram. Seveda pa takšni treningi niso enaki ekipnim. Navajen sem rednih treningov, zato si niti ne predstavljam, da bi preživel dan brez tega. Trenerji so nam pripravili plan, po katerem se ravnamo in pripravljamo za vrnitev na nogometna igrišča. Trudimo se po najboljših močeh.«

#verjamemvzmaje