‘Uspehi članske ekipe se čutijo na vseh ravneh’

Antonio Delamea Mlinar je eden najbolj prepoznavnih nogometašev Olimpije v zadnjem desetletju. V zmajevem gnezdu je pustil močan pečat, odlične igre v zeleno belem dresu so ga popeljale tudi v tujino, kjer je prav tako pustil odličen vtis. A poškodbe so naredile svoje in 31-letni Delamea Mlinar je kmalu uvidel, da z glavo skozi zid ne gre in nogometni čevelj obesil na klin ter se povsem posvetil trenerstvu. Trenutno opravlja vlogo pomočnika trenerja Jasmina Jeriča pri kadetski ekipi U17.

Prehod iz igralske v trenersko vlogo je vedno zahteven. Sploh za posameznika, ki je še relativno mlad in bi nogometu tudi na travniku lahko še veliko dal …
Moram priznati, da pri meni odločitev ni prišla čez noč, zato je bilo vse skupaj veliko lažje. Lahko rečem, da je sčasoma dozorevala in dozorela v pravem trenutku. Nisem se slepil in nisem želel z glavo skozi zid za vsako ceno. Odločitev o koncu kariere sem sprejel trezno in z mirno glavo. Veliko pa mi je pri tem pomagal klub.

In kako je sploh prišlo do tega, da “kopačke” obesiš na klin in v usta vstaviš trenersko piščalko?
Kot pravim, rad bi se zahvalil klubu na čelu z direktorjem Igorjem Barišićem, ki je imel razumevanje za mojo situacijo in hitro smo našli skupni jezik. Ker moja odločitev ni bila hipna, je bilo vse vendarle lažje.

Hitro ste našli skupni jezik in od začetka sezone si član trenerskega štaba za selekcijo U17.
Spet bi se rad zahvalil klubu za ponujeno priložnost. Presrečen sem, da lahko delam s temi fanti, v čast mi je, da sem pomočnik Jasminu Jeriču od katerega se lahko veliko naučim. Trenutno sem kot spužva, želim črpati čim več znanja. Tako kot jaz ponujam svoje znanje in izkušnje fantom, tako oni mene izpolnjujejo in tudi marsikaj naučijo.

V Olimpiji je trenersko delo še posebej zahtevno. Na eni strani ne moremo mimo ambicij po vrhunskih rezultatih v vseh kategorijah, na drugi strani pa je enako ali še bolj pomembno razvijati igralce in jih pripravljati na članski nogomet.
Ravno tu se mi zdi, da fantom lahko veliko dam. Moja kariera se je nedavno končala, veliko stvari je svežih in mislim, da lahko prenesem marsikaj koristnega. Zaenkrat fantastično funkcioniramo. Napredek je viden iz treninga v trening in iz tekme v tekmo. Presrečen sem, ko vidim, da se nekatere stvari, ki jih vadimo na treningu, nato vidijo tudi na tekmah. Prav to napredovanje iz dneva v dan mi daje nov elan na trenerski poti.

Zaenkrat so tudi rezultati selekcije U17 v 1. SNL odlični. Po petih odigranih krogih ste na prvem mestu brez poraza …
Rezultati niso najvažnejši, so pa pomembni. So nekakšen pokazatelj dela na treningih in seveda napredka. Ko si član Olimpije, so ambicije vedno najvišje možne. Na vsaki tekmi lovimo zmago in tako bo tudi naprej. Kam nas bo to pripeljalo pa bomo še videli. Upajmo na sam vrh.

Izjemni rezultati naše članske zasedbe se gotovo čutijo na vseh nivojih. Ponosni smo, da smo člani zeleno-bele družine. Na vseh nivojih …
Gotovo se zelo pozna. Vedno je tako, da se rezultati članske ekipe poznajo tudi v nižjih kategorijah. Pozitivna klima se čuti na vsakem koraku. Naj vse skupaj kar traja in traja.

Pri 31 letih si bolj ali manj na začetku trenerske kariere. Ambicije in cilji? Gledaš tudi v prihodnost?
Zaenkrat sem z dušo in telesom povsem predan zahtevam, ki jih imam s selekcijo U17. Se še učim in nabiram izkušnje. Ne smem prehitevati nekaterih stvari. V žepu imam trenersko licenco C, a za pridobivanje B licence moram še malo počakati. Takšna so pravila. Seveda mi je v interesu, da se dodatno izobrazim. Ponavljam, ničesar ne želim prehitevati. Uživam v vsakem trenutku, ki ga prebijem z našo ekipo. Kaj bo prinesla prihodnost, pa bomo videli.

Antonio, hvala za pogovor in veliko sreče v trenerski karieri in v delu z zmaji!