Po prvi svetovni vojni je leta 1919 Ilirija obnovila svoje delovanje. V tem obdobju so začeli nastajati tudi drugi ljubljanski nogometni klubi: Šparta, Svoboda, Jadran, Primorje, svoje delovanje je obnovil tudi Slovan. Prav tako so se pojavili Olimp v Celju, Amater v Trbovljah in SSK Maribor.

Dolgo časa sta bila največja konkurenta NK Ilirija in ASK Primorje, ki so ga v Ljubljani ob italijanski okupaciji njihovega ozemlja ustanovili Primorci. Zaradi velikih finančnih težav obeh klubov je leta 1935 na pobudo takratnega ljubljanskega župana Jura Adlešiča prišlo do združitve in novega kluba SK Ljubljana.

Kot takratni najmočnejši slovenski klub je nastopal v zveznem tekmovanju, zaradi tega pa ni mogel tekmovati v slovenskem prvenstvu. V SK Ljubljana so igrali najboljši slovenski nogometaši, zato je v večji meri predstavljal slovensko reprezentančno selekcijo. Klub je uspešno deloval do pričetka druge svetovne vojne, ko je nogometno prizorišče ponovno zajel mrk.