V časovnem stroju: Dan, ko si je zeleno-beli dres dokončno slekel veliki Danilo Popivoda

Prvi in drugi maj sta za Olimpijo prav posebna meseca. Z razlogom. In ta razlog ima ime. Danilo Popivoda. Legendarni Pope. Eden in edini.

Legenda pravi, da je v Ljubljano kot najstnik prišel, ne da bi sploh zares vedel, kaj je profesionalni nogomet. Sicer ga je rad igral, toda bolj na ulici. Beton, dva gola, žoga in – akcija! Starša sta tako ali tako želela, da se ne bi ukvarjal s športom. Da bi postal mizar. Pa se je enkrat z orodjem kresnil po prstu in omedlel. Bilo je jasno, da ni iz testa za mizarja. Kot je bilo takoj vsakemu jasno, da je še kako iz testa za nogometaša. V Ljubljano je sprva prišel le na obisk. Njegov brat Nikola je študiral na Visoki šoli za telesno vzgojo, hkrati pa tudi malce brcal žogo. Sprva tudi za Olimpijo, nato za Slovan.

Prav na Kodeljevem je Danilo prvič opozoril nase. Domači fantje so rabili še enega. In je vskočil Pope. Brez prave nogometne obutve. V navadnih športnih copatih jim je dal vetra. Pa imel ob tem tudi srečo. Med gledalci na Kodeljevem je bil tudi legendarni Nedeljko Gugolj. »Tega fanta želim imeti pri Olimpiji!« naj bi tedaj večkrat na glas poudaril.

Vse ostalo je zgodovina…

Bil je neverjeten. Ob Branku Oblaku in Viliju Ameršku je poskrbel, da je bila Olimpija takrat spoštovanja vreden klub. Z jugoslovansko reprezentanco je zaigral na svetovnem in evropskem prvenstvu, v nemški bundesligi, kjer je igral za Eintracht Braunschweig, pa je v obdobju, ko je bilo v Nemčiji veliko težje igrati kot danes, dal resnično ogromno.

Rudi Zavrl

Prvega maja leta 1947 v Lovćenacu v Srbiji rojeni Popivoda je za Olimpijo debitiral 8. septembra 1965. Bilo mu je osemnajst let. Že na svoji drugi tekmi se je že vpisal med strelce. Skupaj z Brankom Oblakom. Olimpija je tedaj presenetljivo izgubila z Aluminijem in časopisi so bili kritično do Zmajev. Ko bi novinarji tedaj vedeli, kako daleč bosta prišla tako Popivoda kot tudi Oblak. Branko je med drugim igral za Bayern. Pope pa… Pri Olimpiji je pustil neizbrisen pečat. Odigral je 261 tekem, zabil 66 golov. V sezoni 1973/74 je dosegel 17 golov in bil celo prvi strelec jugoslovanske lige. To ni uspelo nobenemu drugemu iz Olimpije.

Tisti starejši navijači Olimpije bodo znali povedati, kako so uživali, ko so igrali Oblak, Ameršek, Bečejac in seveda Popivoda. Ta je bil prehiter za vse. Kot blisk je drvel mimo branilcev. In prišel daleč. Zelo daleč. Med drugim v jugoslovansko reprezentanco. Zanjo je debitiral leta 1972, skupno pa odigral 20 tekem in zabil 5 golov. Igral je na svetovnem prvenstvu leta 1974 in na Euru 1976, na katerem se je vpisal tudi med strelce.

Olimpijo je zapustil med obema velikima tekmovanjema. Leta 1975 je podpisal za nemški Eintracht iz Braunschweiga, pri katerem je prav tako postal – legenda. Njegov dres je nosil šest let, odigral 129 tekem in zabil 30 golov. Navijači so ga imeli rad, hitro so ga vzeli za svojega. Težko bi bilo drugače; Popivodo so imeli vsi radi. Tik pred koncem kariere se je vrnil domov. Med svoje Zmaje.

Svojo zadnjo tekmo je odigral 2. maja 1982; pred natanko 40 leti. Za Bežigradom je gostoval splitski Hajduk, na tribunah se je zbralo 15.000 gledalcev. Pope je začel tekmo, a je na igrišču ostal le kratek čas. Po slabe pol ure – zaradi bolečin v nogi preprosto ni mogel več vztrajati – ga je zamenjal … Srečko Katanec! Simbolično. Starega asa, ki je vsem uspehom navkljub vedno ostal skromen in ponižen, predvsem pa pošten, je ob stoječih ovacijah zamenjal mladi up. Kasneje sta skupaj spisala prvo slovensko nogometno pravljico. Katanec je bil selektor, Popivoda pomočnik. In dobri duh izbrane vrste, ki je odšla tako na evropsko kot tudi svetovno prvenstvo. Dobri duh, ki pa ni poznal milosti… Ko se je delalo, se je delalo z veliko začetnico.

Toda Pope ob tem Olimpije ni pozabil nikdar. Dejansko se je vedno znova vračal med Zmaje. Nazadnje ji je s svojim znanjem in bogatimi izkušnjami pomagal tudi med vračanjem nazaj v prvo ligo.

Ko nas je 9. septembra lani dosegla vest o smrti Danila Popivode, je bil to eden najbolj žalostnih dni v zgodovini Olimpije. Odšel je velikan. Odšla je legenda. Odšel je človek, ki je Olimpiji dal vse in še več. Nogometaš, ki je prispeval levji delež k temu, da je Olimpija danes to, kar je. Velik klub. In Danilo Popivoda je bil eden največjih nogometašev tega kluba. Spomin nanj bo živel večno. Mi se ga bomo spominjali za vse čase. Kot našega Zmaja, ki je razširil krila in poletel daleč. Zelo daleč.

Pope, legenda! Hvala ti za vse…

Eno življenje, ena ljubezen – Olimpija Ljubljana